Okvir za slike je montažna struktura, sestavljena iz obrob, ki se uporablja za zaščito in razstavljanje slik, služi pa tudi dekorativni funkciji. Običajni materiali vključujejo les, kovino in sintetične materiale. Najstarejši ohranjeni okvir za slike sega v portret mumije iz 2.-stoletja našega štetja iz regije Fayoum v Egiptu, njegova lesena konstrukcija pa potrjuje njegovo funkcijo visečega prikaza.
Glede na uporabo lahko okvirje za slike razvrstimo v tradicionalne kitajske okvirje za slike, okvirje za oljne slike in okvirje za -križne šive. Tradicionalni kitajski okvirji za slike pogosto uporabljajo zareze in čepe ter so narejeni iz masivnega lesa, kot sta palisander in ebenovina. Poslikan in odprt zaslon iz obdobja vojskujočih se držav velja za najzgodnejši prototip tradicionalnega kitajskega okvirja za slike. Okvirji za oljne slike so sestavljeni iz notranjega in zunanjega okvirja. Notranji okvir se uporablja za napenjanje lanenega ali bombažnega platna za slikanje, medtem ko je zunanji okvir izdelan iz materialov, kot sta smola in aluminijeva zlitina. Prvi samostojni lesen okvir za slike se je v Evropi pojavil v 12.-13. stoletju. Italijanska renesansa je spodbujala razvoj izdelave okvirjev za slike, za okvirje v francoskem rokokoju iz 18. stoletja pa so bile značilne zapletene rezbarije.
Kitajski okvirji za slike so med dinastijo Tang razvili svojo posebno obliko. Med dinastijama Ming in Qing so se materiali razširili na vzorčast kamen in-biser-in pojavili so se slogi, kot je navaden, konveksen dizajn-na zadnji strani. Pritok zahodnih-okvirjev v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je privedel do zatona kitajskih okvirjev za slike, vendar so v zadnjih letih tradicionalne mizarske tehnike z zarezo in čepom postopno oživele.
